Po oceni kandidata za mandatarja je bolje, da omenjene ukrepe sprejmemo sami, sicer nam jih bodo narekovali drugi.

Med prvimi kratkoročnimi ukrepi nove vlade je Janša napovedal varčevanje za stabilizacijo javnih financ in dvig ugleda države na finančnih trgih ter ustvarjanje boljšega okolja za podjetništvo. "To je najboljši signal, ki bo šel v svet," je dejal, ob tem pa napovedal, da bo šlo pri varčevanju za t. i. mehko varčevanje.

Glede socialne politike nove vlade predsednik SDS poudarja, da je daleč najboljša socialna politika ustvarjanje novih delovnih mest, "kjer ljudje dobijo pošteno plačilo za pošteno delo". "Poudarek vsake resne državne socialne politike mora biti na tem, ne pa miloščina," je dejal.

Med večjimi napakami sedanjega sistema vidi to, da je višina plačila za nedelo blizu višine minimalne plače. Ob tem poudarja, da ne govori o tem, da je minimalna plača prevelika, ampak "da jo je treba dvigniti, da bi odpravili to strukturno nesorazmerje".

Glede strokovnih pomislekov o združevanju nekaterih ministrstev je Janša napovedal, da jih bo koalicija preučila in po potrebi svoje odločitve spremenila. Ob tem je poudaril, da se nobeno ministrstvo ne ukinja, "res pa je, da se nekatera združujejo, ker iščemo sinergijske učinke". Prav tako je to eden od ukrepov za zmanjšanje javne uprave, je dejal.

V svojem nastopu je najverjetnejši prihodnji mandatar še orisal stanje, v katerem prevzema mandatarstvo. Poudaril je, da so se v zadnjih mesecih napovedi gospodarske rasti izjemno poslabšale, v evroobmočju se obeta recesija, v Sloveniji pa je napovedana le 0,2-odstotna gospodarska rast.

Razlog za padec BDP Janša pripisuje šibki investicijski aktivnosti, predvsem zaradi zmanjšanja števila naložb v gradbeništvu. To se po njegovih besedah odraža tudi na trgu dela, kjer se število brezposelnih povečuje, število zaposlenih pa pada.

Povečuje se tudi negotovost na finančnih trgih, posojila za državo so se podražila, neto finančni kreditni tok med bankami in podjetji pa se je močno zmanjšal. Povečal se je tudi javni dolg, pri čemer Janšo skrbi zlasti to, da se je izrazito povečal v zadnjih nekaj letih.

Takšno stanje po oceni kandidata za mandatarja ne more trajati in ga je treba spremeniti. Pri tem pa poudarja potrebo po uravnoteženosti gospodarstva in javnega sektorja ter uravnoteženju šolanja v tehničnih in družboslovnih poklicih. Prizadevali si bodo tudi za enake pogoje za vse, to je tako tistih, ki se rodijo na podeželju, kot tistih, ki se rodijo v mestu.

_{VIR: STA}

Objavljamo magnetogram, ki ni avtoriziran!

JANEZ JANŠA: Spoštovani gospod predsednik Državnega zbora, spoštovane kolegice in kolegi, cenjeni visoki zbor, spoštovane državljanke in državljani!

Časi so resni, niso pa izredni, kljub temu pa ta trenutek zagotovo ne terja nekih navdušujočih govorov in obljub, ki jih ne bi mogli uresničiti. Glede na to, da naš ustavni red predvideva imenovanje Vlade Republike Slovenije v dveh korakih, se pravi, najprej izvolitev predsednika vlade, nato pa tudi glasovanje o vladi, mi dovolite, da tudi našo predstavitev programa in ocene stanja, na katero je pisan ta program, opravimo v dveh delih. Tako bi danes dali poudarek na oceno stanja in na nekatera načela, na podlagi katerih smo v svoji koalicijski pogodbi gradili ukrepe za izboljšanje tega stanja. Po predstavitvi vladne ekipe - če danes dobim vaše zaupanje - bom v imenu koalicije predstavil tudi podrobnejši vladni program, kot smo ga dogovorili v koalicijski pogodbi.

Naj povem, da so prioritete tega mandata popolnoma jasne. Bile bi pravzaprav enake za katerokoli vlado, ki bi prevzemala krmilo izvršilne oblasti v tem času. Gre za stabilizacijo javnih financ, ponoven zagon gospodarske rasti in posledično za ustvarjanje novih delovnih mest. Znotraj teh treh prioritet je zajeto vse ostalo.

Glede na to, da je Urad vlade za makroekonomske analize in razvoj dva dneva nazaj predstavil novo izredno zimsko oceno stanja, ki je, žal, slabša oziroma bolj pesimistična od že tako ne ravno obetajoče jesenske ocene, mi dovolite, da najprej predstavim, tudi s pomočjo - upam, da se bo to na ekranu videlo - grafične prezentacije, okolje, v katerem Slovenija po izrednih volitvah postavlja izvršilno oblast.

Na prvi sliki je graf, ki prikazuje poslabšanje gospodarskih obetov za evropsko monetarno unijo, za evroobmočje, za območje, katerega del je tudi Slovenija od januarja leta 2007. Kot vidite, so se v zadnjih mesecih napovedi rasti izjemno poslabšale in v evroobmočju se v letošnjem letu, žal, obeta recesija. Ta projekcija oziroma ta napoved za evroobmočje je seveda pomembna, ker je Slovenija vpeta v skupni evropski notranji trg, ker je del skupnega valutnega območja in ker so težave, s katerimi se sooča naša skupna valuta, se pravi evro, tudi naše težave.

Na naslednjem prikazu je zimska napoved vladnega urada za Slovenijo za letošnje leto, je tudi projekcija za leto 20013, pa tudi ocena oziroma prikaz rasti v letih 2010 in 2011. Če smo imeli leta 2010 1,4% gospodarsko rast in če je ta lani padla na vsega pol odstotka, je za letos napoved še manj ugodna, napovedana je rast dveh desetink odstotka, 0,2-odstotne točke. Je pa treba povedati, da so napovedi nekaterih zunanjih oziroma mednarodnih finančnih institucij še bolj pesimistične.

Iz naslednjega prikaza je možno videti tudi glavni razlog, zakaj so napovedi za Slovenijo takšne. Vidi se, da je Slovenija beležila med krizo v zadnjih letih tretji največji padec bruto domačega proizvoda v Evropi in da sta samo še Litva in Grčija pred nami. Tega padca seveda ni možno nadoknaditi čez noč, zaradi tega ker ima multiplikativne posledice. V naslednjem prikazu državna statistika oziroma UMAR in podatki Eurostata prikazujejo močno naraščajočo negotovost na finančnih. Tista debela rdeča krivulja je cena pribitka na slovenske dolgoročne desetletne obveznice, ki je nekje na ravni italijanskih. Tista najvišja krivulja je Madžarska, pod nami, se pravi na boljšem, sta Slovaška, padajoča krivulja je Nemčija, ki očitno v teh kriznih časih napreduje.

Na naslednjem prikazu je tudi številčno prikazano, kako se je podražilo naše zadolževanje. Po včerajšnjem padcu oziroma znižanju bonitetne ocene za Slovenije, tudi pri tretji bonitetni agenciji bo ta številka, ki je že zdaj skoraj 7% oziroma 7%, žal, verjetno še večja.

Enega od strukturnih razlogov za takšno stanje in za padec bruto domačega proizvoda v kriznih letih v Sloveniji vidimo na naslednjem prikazu, ki kaže na investicijsko šibkost oziroma šibkost investicijske aktivnosti, predvsem zaradi zastojev v gradbeništvu in tudi sicer, ko gre za investicije tudi v drugih sektorjih več ali manj stagnirajo ali padajo. To se odraža tudi v poslabšanju razmer na trgu dela. Zgornja krivulja prikazuje padanje števila zaposlenih v državi in spodnja rdeča krivulja prikazuje rast števila brezposelnih v državi v zadnjih letih. Naslednji prikaz to prikazuje tudi v številkah. Od leta 2010 naprej, vključno z letom 2010, tukaj je prikaz od tega leta dalje, število zaposlenih pada, takšne so tudi napovedi za letos in žal tudi za drugo leto, medtem ko število brezposelnih raste in napoved za drugo leto je skoraj 120 tisoč brezposelnih.

V naslednjem prikazu je verjetno glavni strukturni razlog za šibko, ponekod je tudi negativna aktivnost v gospodarstvu. Ti stolpci prikazujejo neto finančni tok med bankami oziroma finančnimi institucijami in podjetji v Sloveniji. Prvi stolpec prikazuje ta tok leta 2008, ko je slovensko gospodarstvo dobilo skoraj še 4,5 milijarde kreditnega toka iz finančnih institucij. V prejšnjih letih je bil ta tok med 2 in 4 milijardami. Samo v enem letu, se pravi čez noč, je ta neto tok padel na manj kot 100 milijonov evrov, ampak je še vedno pozitiven leta 2009. Leta 2010 je slovensko gospodarstvo bankam že vplačalo skoraj pol milijarde več sredstev, kot jih je dobilo od finančnih servisov, in ta negativna rast oziroma trend se je nadaljeval tudi v lanskem letu. Podatki so do novembra. Do takrat je tudi šlo 200 milijonov evrov več iz gospodarstva v banke, kot obratno. Torej, to je grafični prikaz tega, čemur se v popularnem jeziku reče kreditni krč. In kot vidite te številke, to ni izmišljena fraza.

Naslednji prikaz je prikaz razkoraka na področju javnih financ med proračunskimi prihodki in odhodki. Leta 2008 so bili celotni proračunski odhodki manjši od prihodkov, dočim se je že naslednje leto stanje drastično poslabšalo in tako je bilo tudi leta 2010 in 2011.

 Če sem prej omenil besedo stabilizacija javnih financ, potem imate tudi sliko tukaj pred seboj, ki prikazuje, zakaj je ta stabilizacija potrebna. Prejšnja vlada je sprejemala nekatere ukrepe, da bi se stanje popravilo oziroma vsaj ne poslabšalo. Naslednji prikaz je prikaz deleža proračunskega primanjkljaja v bruto domačem proizvodu. Kot vidite, ti napori niso obrodili kakšnih občutnih sadov, čeprav je treba vedno reči, da vedno je mogoče reči, da če seveda določenih ukrepov ne bi bilo, bi lahko bilo stanje še slabše.

Naslednji prikaz pa je tisto, kar predstavlja relativno primerjavo in hkrati predstavlja tudi enega od ključnih dejavnikov na podlagi katerega bonitetne agencije ocenjujejo trende ali pa finančno stabilnost, javnofinančno stabilnost posamičnih držav. Tukaj vidite, da je naš delež javnega dolga v bruto domačem proizvodu še vedno pod 6%, kar je kriterij pakta stabilnosti in rasti v Evropski uniji. Tisto, kar zaskrbljuje, pa je seveda  tisti rdeči del tega našega dolga, ki prikazuje delež, ki je nastal v času krize. In tukaj vidite, da smo med štirimi državami, pri katerih je ta zadolženost v zadnjih treh, štirih letih drastično porasla. Poleg nas so tukaj še Grčija, Irska in Latvija. S tem, da mislim, da smo edini, kjer je edini poleg Irske, kjer je ta delež zadolžitve, ki je nastal v zadnjih letih, večji od vsega dolga, ki ga je država imela prej iz prejšnjih obdobij.

In še zadnji prikaz je grafična ilustracija tistega, čemur se je v zadnjih letih velikokrat reklo, da gre za razloge za nujnost pokojninske reforme. Prikazuje delež in projekcijo teh deležev za prihodnja leta do leta 2025, mladih do štirinajstega leta, potem aktivnega prebivalstva do 64. oziroma 65. leta in seveda zgornji rdeči del, prebivalstvo nad 65. letom starosti. Ta slika, sicer podobna številnim trendom v drugih evropskih državah, kažejo na to, da si Slovenija tukaj ne bo mogla privoščiti ne ukrepanja. Kaže pa tudi na to, da ni nekih drastičnih krivulj in trendov poslabšanja, in da se tako kot smo vse skozi govorili, leta 2015 začne tisto leto, ko bo potrebno z nekaterimi izboljšavami našega pokojninskega sistema, vendar brez kakšnih zelo velikih drastičnih sprememb, ta sistem prilagajati demografski sliki, ki je skoraj zagotovo oziroma ki skoraj zagotovo bo takšna kot je tukaj projecirana. Tukaj se tudi vidi, da se je trend padanja rodnosti v Sloveniji leta 2005 ustavil in se je stabiliziral, tako da delež mladih ne pada, seveda pa zaradi podaljšanja delovne dobe, hvala bogu, narašča delež starejšega prebivalstva, ki seveda dalj časa potem prejema prihodke za minulo delo iz pokojninskega sistema. Vse celotno stanje, ki je bilo tukaj prikazano, lahko bi šli še v večje podrobnosti, samo sedaj ni časa za to, pa tudi ilustracija je bila dovolj nazorna. Naj ponovim še to, to so vsi uradni podatki državne statistike, Eurostata in prikaz brez kakšnih intervencij, kakršen je bil dan s strani vladnega urada za makroekonomske analize in razvoj, se pravi, gre za makroekonomske analize in razvoj. Se pravi, gre za edine podatke, ki pač obstajajo in so verodostojni. Temu bi lahko dodali sicer še kakšne druge slike in prikaze, ampak mislim, da je kar dovolj za to, da približno vidimo, kje smo. In zato, da to stanje izboljšamo oziroma spremenimo, se mi zdi ključno, da dosežemo vsaj visoko stopnjo strinjanja glede ocene stanja. Ker, če se vsaj večinsko ne bomo strinjali, kje smo, potem nima smisla razpravljati o ukrepih, kako stanje izboljšati.

Glede teh primerjav, v podkrepitev tega, ko sem na začetku dejal, da je stanje resno, ni pa izredno, še nekaj dodatnih številk. Ne boste jih videli na grafu, mislim pa, da to tudi ni potrebno, ker gre za zelo preproste primerjave. Slovenija je imela leta 2005 že po vstopu v Evropsko unijo, ko je imela popolnoma zaokroženo lastno državo, edino v Schengensko območje še takrat nismo vstopili, ker je terjalo neke dodatne stroške, skratka, leta 2005 je imela Slovenija proračunsko porabo 7,2 milijardi evrov, je Slovenija porabila, ne projecirala v proračunu. Govorim o zaključnem računu. Porabila v enem letu, in ni bilo nobene krize. Imeli smo takrat problem z brezposelnostjo.

Leta 2005 je bilo v Sloveniji 22.500 brezposelnih. Samo 20.000 manj kot danes. Imeli smo proračunsko porabo 7,2 milijardi evrov. Lansko leto smo imeli okoli 110, 111.000 brezposelnih in proračunsko porabo, ocena je to, 9,6 milijard evrov. 2,4 oziroma skoraj dve milijardi in pol večja poraba v lanskem letu, kot leta 2005, ob tem, da tisti ključni problem, se pravi brezposelnost in zaradi tega povečanje socialnih transferov, ki se običajno navaja kot argument za to porabo, ne bi smel predstavljati bistveno več kot 200 milijonov evrov tukaj. Ne pa dve milijardi in pol. Res pa se je število zaposlenih v javnem sektorju v zadnjih sedmih, osmih letih v Sloveniji, po današnjih podatkih AJPES-a, povečalo za več kot 10.000. Od približno 150.000 zaposlenih v javnem sektorju, tam konec leta 2004, smo prišli na 160.000 zaposlenih konec leta 2010, tam februarja 2011. Se pravi, 10.000 več zaposlenih v javnem sektorju.

Glede na to, da se je rodnost povečala, so določene zaposlitve pri negi otrok zagotovo upravičene. Glede na to, da je večje število starostnikov, so nekatere zaposlitve v tem sektorju zagotovo upravičene, ampak to ne znese 10.000, tudi če temu prištejemo neke obveznosti, ki smo jih dobili s strani EU, recimo, čuvanje schengenske meje. Če vse objektivne razloge damo na kup, morda to nanese 2.000 ljudi, ne nanese pa to 10.000 ljudi. Ne govorim samo o prejšnji vladi, govorim o stanju zadnjih sedmih, osmih let in tudi več, ki je bistveno prispevalo k povečanju števila zaposlenih v javnem sektorju.

Pravzaprav ključen podatek, ki razlaga marsikaterega od teh prikazov, ki ste jih videli, pa je dejstvo, da je leta 2008 v Sloveniji delalo 120.000 več ljudi kot danes. 60.000 več slovenskih državljanov, ki so bili zaposleni in približno 60.000 več tujcev. Leta 2008 je v Sloveniji z delovnimi dovoljenji delalo več kot 90.000 tujcev. Danes je takšnih nekaj več kot 30.000. Se pravi, je treba 60.000 brezposelnim slovenskim državljanom, ki so izgubili delo v teh treh letih, dodati še približno 60.000 tujcev, ki danes ne delajo več. Tuji delavci ne plačujejo vseh prispevkov in ne polnijo enako proračun kot državljani, ustvarjajo pa ravno tako novo vrednost, so potrošniki in tako dalje, skratka, so plus v dvojnem smislu in se ta izpad do 60 tisoč, na okroglo, v teh naših bilancah pozna, ko gre za prihodke, nič pa ni to oviralo naraščanja odhodkov.

O načelih prihodnje vlade in strukturnih težavah, ki se jih bo lotevala

Glede na to, da bomo nekatere podrobnejše ukrepe, kako to stanje izboljšati - nekatere bom predstavil kasneje, v celoti pa v drugi fazi imenovanja vlade, če bomo danes dobili vaše zaupanje -, mi dovolite, da vendar nekaj rečem o načelih.

Glede na to, da mislim, da ni nobenega dvoma nikjer, da takšno stanje, kot je tu prikazano in kot se je podaljševalo zadnja tri leta, na nek način ne more trajati in bo to stanje treba spremeniti, je zelo pomembno, da se najprej dogovorimo glede določenih načel.

Prvo načelo, ki ga bo koalicija uporabila v prihodnje, je načelo, ki razbija ta v veliki meri ukoreninjen predsodek v Sloveniji, ki se, po domače rečeno, glasi: gospodarstvo ustvarja, javni sektor troši - gospodarstvo je tisto, ki je edino vredno pozornosti. To seveda ne drži. Javni sektor je ravno tako potreben. Gospodarstvo ne more brez kadrov, ki pridejo iz šol, gospodarstvo ne more brez kvalitetnega zdravstvenega varstva, prav tako ne družba kot celota. Končno sta tudi šport in kultura v določenem smislu lahko velika promocija nacionalnega gospodarstva. Poleg tega pa ima življenje poleg materialne tudi kulturno in duhovno dimenzijo.

Tudi, če ne bi bilo teh učinkov na gospodarstvo, ne moremo govoriti o javnem sektorju kot o nekem parazitu družbe. No, kljub temu pa je pomembno ravnovesje. Gospodarska dejavnost in javni sektor morata biti v ravnotežju, v ravnovesju. Ni mogoče imeti javnega sektorja, ki ga ni mogoče financirati, ne glede na to, kako so določene potrebe ali pa zahteve upravičene. Lahko na kratki rok to počnemo z zadolževanjem, kar se je tudi delalo, ne samo v zadnjih treh letih, tudi prej kdaj, v obdobju samostojne Slovenije in tudi prej, ampak na daljši rok to ne gre in še manj to gre takrat, ko je država članica enotnega oziroma skupnega evropskega notranjega trga, članica evroobmočja, in v času, ko se pravila igre zaradi težav, ki jih ima še posebej evroobmočje in naša skupna valuta, v teh asociacijah zaostrujejo.

In tu bi rad opozoril na nek strukturni problem, ki ga ima ta država in s katerim se pravzaprav velikokrat ne srečujemo, ker nekako - ne vem, zakaj, morda si boste to sami razložili - izpade iz prikaza raznih statistik; verjetno zato, ker vse te statistike delajo družboslovci. Podatki kažejo, da smo v Sloveniji v prvih 15 letih po osamosvojitvi izšolali približno petkrat več družboslovcev, se pravi novinarjev, filozofov, pravnikov, ekonomistov, čeprav jih ne moremo šteti izključno v ta sektor, kot pa inženirjev.

Ko je bila naša vlada v prejšnjem mandatu na obisku v nekem velikem podjetju v osrednji Sloveniji, mislim, da je bilo to leta 2007, nam je direktor tega podjetja dejal, da so mesec prej objavili javni razpis za tri delovna mesta. Iskali so dva inženirja in enega poslovnega sekretarja oziroma poslovno sekretarko. Za dve razpisani inženirski mesti so dobili eno ponudbo. Za eno razpisano mesto poslovnega sekretarja oziroma sekretarke so dobili 800 ponudb.
 
Med njimi ljudi z doktoratom za plačo, kjer je bila zahtevana mislim, da višja šola. To je samo podatek, ki nazorno ilustrira ta razkorak, ki smo ga mi strukturno ustvarili v Sloveniji. Podobno na skladu je bilo tudi pri poklicnem izobraževanju. V času konjunkture leta 2007, 2008 so slovenska podjetja iskala kvalificirane delavce z lučjo pri belem dnevu in jih niso mogli dobiti in so se pač poklici, ljudje iz poklicev, kjer niso dobili dela, potem prekvalificirali za varilce, strojnike in tako dalje. Polno je bilo teh dodatnih programov. Seveda je bila to zasilna rešitev. Seveda Slovenija potrebuje tako dobre pravnike, novinarje, zdravnike, učitelje, ekonomiste kot inženirje. Vendar pa mora biti to število v nekem ravnovesju. Ne more biti enega profila, ne more enega profila iz šolskega sistema, ki ga financiramo davkoplačevalci prihajati petkrat več od potreb, kajti ljudje se ne morejo zaposliti tudi na evropskem trgu.

Kot veste je zelo težko, je relativno lahko za inženirja dobiti ali pa informatika dobiti posel kjerkoli v Evropi. Izjemno težko pa za filozofa, novinarja ali nekoga drugega iz družboslovnih poklicev, v njegovem poklicu seveda. Mnogi ljudje se znajdejo izven tega in hvala bogu. Torej, to je naš strukturni problem, ki ga ne moremo odpraviti čez noč, ki ga ne moremo odpraviti z imenovanjem nove vlade.

Mi smo od leta 2006, v našem mandatu, ko je vlada soglasje na vpisna mesta slovenskih univerz, ki se financirajo iz javnih sredstev, vsako leto povečali vpis na tehnične in naravoslovne usmeritve za 20%, vendar je potem ta trend spet nekoliko zajadral. Moram reči, da tudi zasebne visokošolske ustanove, ki so se ustanavljale v Sloveniji v času po osamosvojitvi, večinoma niso šle v tehniko, ampak tudi v družboslovje, kar je še povečalo višek kadrov in kot sem rekel že prej, je to naš velik strukturni problem. Res pa je, da tega ni počela samo Slovenija, da so takšni negativni trendi bili tudi v nekaterih drugih evropskih državah, da tukaj ne gre pač za naše notranje razloge. Tudi sicer je bila v Evropi in v svetu prisotna neka filozofija, vse tja od sredine 90-ih let, da je razvita samo tista družba, ki ima ne samo močan, ampak prevladujoč sektor storitev, še posebej finančnih storitev, ne pa tista družba, ki ima močno industrijo in konkretno proizvodnjo. In tudi nam, ko smo vstopali tako v Evropsko unijo, pa potem Evropsko monetarno unijo in tudi v OECD so kot enega kazalnika razvitosti vedno dajali primerjavo med tem, koliko v naš bruto domači proizvod prispeva industrija in koliko storitve. So rekli, tukaj ste še šibki.

Potem se je zgodila finančna in gospodarska kriza. In danes so pa stvari nekoliko drugačne. Če ste videli prej tisti prikaz, koliko so bile kakšne države prizadete s to krizo, smo na strani imeli Grčijo, Irsko. Irska je bila desetletje in pol dajanj kot zgled države, ki ima moča sektor storitev, ki je v bistvu pustila industrijsko proizvodnjo in šlo v storitve, še posebej finančne. Ampak ravno te države so bile s to krizo najbolj prizadete. Na drugi strani te slike ste videli Nemčijo in Poljsko, ki imata močan industrijski sektor. Poljski so to vedno očitali, še bolj kot nam in dejansko ima storitve premalo razvite, ampak je še vseeno ravnovesje v korist konkretne proizvodnje, produktov, ki se lahko prodaja v tistem delu globalnega sveta, kjer ni krize. Bistveno boljše, kot pa obratno. In to se ni pokazalo samo pri Irski, kaže se zdaj tudi pri Veliki Britaniji, ki ima sicer bistveno boljše performanske in je večja država in ima, bom rekel, stoletne rezerve, ampak zaradi tega razmerja prispevkov različnih sektorjev bruto domači proizvod je bistveno bolj prizadeta kot recimo Nemčija ali Poljska.

Torej Slovenija se mora tukaj nujno obrniti nazaj k nekemu ravnovesju. Neki konkurenčni proizvodnji oziroma bolje rečeno ustvarjanju. Saj ustvarjanje ni samo neka izdela neke konkretne zadeve, največja dodana vrednost je recimo oblikovanje v industriji in tako dalje. Tukaj so velikanske niše, vendar to terja v Sloveniji dolgoročne strukturne spremembe o katerih doslej nismo veliko govorilo oziroma se je temu pogovoru vedno izogibalo in te spremembe se morajo najprej začeti v izobraževanju. Če tukaj ne bomo ustvarili ravnovesja, potem ga ne bo tudi v produkciji. In ta sprememba ni samo sprememba v številu vpisnih mest na posamične usmeritve, ki morajo biti bolj uravnotežene, gre tudi za drugačen poudarek v celotnem sistemu izobraževanja.

Ta poudarek mora iti iz tega, da se od učencev, dijakov, študentov zahteva, da veliko znajo, nato, da se od njih zahteva da znajo to znanje uporabljati, da so bolj inovativni, da so bolj kreativni. Saj je Slovenija tukaj naredila korake naprej, tudi z osamosvojitvijo ni podedovala slabega šolskega sistema, ampak tudi svet je šel tukaj naprej z veliko hitrostjo in temu se je treba prilagajati. Postati moramo konkurenčni tudi v inovativnosti in ustvarjanju, ne samo v pridnosti. In to seveda terja dodatne poudarke v slovenski socialni politiki. Sama sociala oziroma socialno stanje v katerega je nekdo rojen ali dejstvo da je nekdo rojen nekje na obrobju, na periferiji, ne sme predstavljati izločitvenega kriterija pri tem ali bo mlad človek potem uspel v življenju ali ne. Slovenija ima instrumente s katerimi ta razkorak blaži, ampak niso dovolj dodelani in velikokrat niso dovolj v ospredju.

Ne govorimo o družbi enakosti, ker te ni možno ustvariti, govorimo pa o družbi enakih izhodiščnih možnostih, v kateri je potem od tega kako nekdo te možnosti uporabi koliko si prizadeva, koliko je inovativen, tudi priden in marljiv, koliko vlaga vase in lastno znanje odvisno kako bo uspel v življenju, kakšen status bo dosegel, materialno blagostanje in tako naprej. S tem da se je treba tudi zavedati, da zagotavljanje enakih izhodiščnih možnosti ni zgolj socialna politika, to je prej kot socialna politika, dolgoročna naložba družbe v svojo boljšo prihodnost. Seveda so, ko govorimo o strukturi prispevkov v slovenski bruto domači proizvod niža tudi drugod, ne samo v industriji. Tudi v storitvah, recimo izobraževanju. Slovenija predstavlja izjemno dobro okolje za mlade ljudi, ki bi tukaj nabirali znanje, ker je življenjski standard relativno visok, ker smo na dobri geostrateški poziciji, ker je Slovenija mirna in varna država. Vendar pa zato, da tukaj izkoristimo te prednosti, potrebujemo bistveno bolj odprt in konkurenčen izobraževalni sistem. Če pogledamo lestvico držav, ki največ zaslužijo s tem, ko na podlagi takšnega odprtega izobraževalnega sistema šolajo tuje študente, potem vidimo, da smo mi tukaj še zelo zadaj. Seveda je treba tudi videti, kje smo bili uspešni tudi v času krize in pogledati, kje z nekimi minimalnimi dodatki ali poudarki tukaj lahko potegnemo še več.

Eno teh področij je turizem. Prihodki od turistične dejavnosti v Sloveniji so lani rasli z 10%, na podlago, ki je že leto prej kljub krizi tudi zrasla za približno toliko. Tukaj so se pokazali rezultati vlaganj v turistično infrastrukturo, v veliki meri s pomočjo evropskih sredstev, mislim, da tam nekje od leta 2002 naprej, ko smo dobili tista prva znatnejša sredstva še kot kandidatka za Evropsko unijo. To je dokaz, da dobre investicije ob nekem dobrem vodenju področja lahko daje tudi dobre rezultate.

Slovenija potrebuje medgeneracijski in socialni sporazum ter razvojno partnerstvo

Ukrepi poleg teh načelnih sprememb, do katerih mora v Sloveniji priti, ker mora v Sloveniji priti do dogovora in potem tudi do realizacij in kjer rezultati ne bodo čez noč, zato to presega program enega mandata, ene vlade, je pa to treba začeti in je to pogovor in tema za medgeneracijski in socialni sporazum in tudi za razvojno partnerstvo, se pravi za politično sodelovanje. Ampak poleg teh stvari, ki jih moramo narediti zaradi naše prihodnosti na dolgi rok, nas čakajo tudi ukrepi, ki jih je potrebno narediti takoj. Ker če dolgoročno ne preživiš, tudi če kratkoročno ne preživiš, tudi dolgoročno planiranje nima nikakršnega smisla, samo izguba časa. Med temi ukrepi, kot sem omenil že na začetku, nas nujno v letošnjem letu, zato, ker denarja enostavno ni in si ga tudi za sprejemljivo ceno ne moremo več sposoditi, nas čaka varčevanje, varčevanje zaradi stabilizacije javnih financ, zato, da se dvigne tudi rating države, da bomo drugače tretirani na mednarodnih finančnih trgih in da bodo lahko končno potem tudi za sprejemljivo ceno dobili svež denar za infrastrukturne projekte, ki jih Slovenija nujno potrebuje, jih pa sama ne more sfinancirati.

Potem na drugem mestu med temi kratkoročnimi ukrepi, so ukrepi za ustvarjanje boljšega okolja za podjetništvo in posledično za gospodarsko rast in nova delovna mesta - po tem vrstnem redu. Ko govorimo o varčevanju, je tukaj neizogibno, da na kolikor je možno tako imenovan mehak način pridemo do sinergičnih učinkov, ko bomo imeli boljše storitve javnega sektorja tudi državne uprave za nižje stroške.

Prvi ukrep v tej vrsti je reorganizacija, predvsem združevanje podobnih institucij. Jaz sem bil v prvih dveh slovenskih vladah, tam nekje do začetka leta 1994, mislim, da je takrat v začetku leta 1994 Slovenija zaokrožila lastno državnost, imeli smo vse institucije, ki so potrebne za to, da kot samostojna država in družba funkcioniramo. Takrat je bilo pa v slovenskem javnem sektorju mislim, da 40 oziroma 45 tisoč ljudi zaposlenih manj. Seveda so v tem času nastale nove potrebe, standardi so se povečali, vendar pa ne za 45 tisoč. Torej tukaj je nujno združevanje podobnih institucij in nujno je, ko gre za strukturno razporeditev sredstev v javnem sektorju, nameniti več za dejavnost in manj za birokracijo in to je namen te reorganizacije.

Slovenija ima dobrega 2 milijona prebivalcev, 2 milijona 550 tisoč. Vsa naša ministrstva lahko spravite v zgradbo enega Pentagona v Ameriki. Kabineti in uradi nekaterih predsednikov vlad, pa ne tistih največjih, so številčnejši kot polovica naših ministrstev skupaj, če jih damo. Tukaj so velike rezerve pri tej reorganizaciji. Slovenija se mora zavedati tako svojih prednosti kot svojih omejitev. Nemčija je lani rasla s 3%, kljub temu, da smo vsi govorili o krizi. Slovenija je rasla z pol odstotka.

Nemčija je imela v lanskem letu 6-krat večjo gospodarsko rast od Slovenije, s tem, da smo mi povečevali javno porabo, Nemci so jo krčili, kljub temu, da so imeli 3% gospodarsko rast. Mi smo v treh letih padli iz 91% evropskega povprečja po kupni moči na prebivalca na 85, 86%. Prišli smo na predkrizno raven v neki relativni primerjavi. Ni se to zgodilo samo zaradi ukrepov, ki jih ni bilo in na kar smo opozarjali ali pa kakšnih napačnih.

Zgodilo se je tudi zaradi vseh teh strukturnih problemov, ki so se začeli v Sloveniji ustvarjati ali pa jih nismo razreševali od osamosvojitve naprej in o katerih sem deloma prej govoril. Ampak zdaj se vrnimo še enkrat na to primerjavo med 6-krat večjo rastjo v lanskem letu v Nemčiji kot v Sloveniji. Ali so Nemci 6-krat več sposobni od nas. Zagotovo niso. Ali 6-krat več delajo. Ne, zagotovo ne. Povprečni slovenski delavec dela ravno tako trdo in dobro kot povprečni nemški delavec. Tukaj, morda so kakšne minimalne razlike, itak se vidi kakšni so odstotki produktivnosti in dodane vrednosti, ampak tukaj drastičnih razlik ni, vsaj ne v gospodarstvu. Je pa res, da so velike razlike v okolju.

V Nemčiji potrebujete za to, da rešite gospodarski spor, če vam nekdo ni plačal, ste podjetnik pa vam nekdo ni plačal storitve, za to potrebujete povprečno eno leto. V Sloveniji povprečni čas za razrešitev gospodarskega spora štiri leta. Štiri leta po uradnih podatkih. 1290 dni, natančno. V Nemčiji 4-krat manj in tudi na sploh v Evropi je to bistveno drugače, s tem, da imamo pri nas v sodstvu zaposlenih bistveno več ljudi, relativno število prebivalce kot Nemci. Skratka imamo en sektor, ki tukaj ni učinkovit, in to je največji problem, bistveno večji od mnogih drugih, ki se v zvezi s tem sektorjem tudi pojavljajo v javnosti.

Ob koncu predstavitve nekaterih načel in tudi smeri ukrepov, bi rekel še to, da je ta dilema ali je neka vlada bolj socialna, ali manj socialna v Evropi ali pa gledano z nekimi evropskimi standardi in merili, presežena že kakšnih petnajst let. Evropa unija se je še prej, preden smo mi stopili vanjo, z lizbonsko strategijo poenotila, da je daleč najboljša socialna politika, ki se prodaja tudi kot evropski socialni model oziroma njegovo bistvo. To, da je najboljša socialna politika, politika ustvarjanja novih delovnih mest,  kjer ljudje dobijo pošteno plačilo za pošteno delo. Sedaj poudarek vsake resne državne socialne politike mora biti nad tem, omogočiti ljudem, da dobijo delo in pošteno plačilo, ne pa miloščino. In tukaj imamo mi nekaj velikih strukturnih problemov. Eden od teh je to, da je plačilo oziroma nadomestilo za nedelo, blizu tega, kar je plačilo za minimalno plačo. Sedaj, če je stimulacija za to, da delaš, približno enaka kot stimulacija za to, da ne delaš, potem je jasno, kje je tukaj motivacijski moment. Ne govorim o tem, da je minimalna plača prevelika, govorim o tem, da se je treba potruditi, da jo bo možno dvigniti, in da bo to odpravilo to strukturno nesorazmerje.

Tudi ukrepi Evropske unije, ki se sprejemajo v tem času, gredo v to smer. Gospod Pahor odhaja v ponedeljek na neformalni Evropski svet. Tudi za marčevsko srečanje se pripravljajo določene usmeritve. V osredju sta poleg tega, s čimer se Evropska unija, kadar ni ravno urgentnih kriznih sestankov, vedno ukvarja, se pravi notranjega trga, dve stvari. Eno je koncentracija na ukrepe, ki bodo povečali zaposlenost mladih, pa tudi če gre naprej za zaposlitev za določen čas, zato da mladi sploh dobijo izkušnje, da lahko potem v prošnjah napišejo, da so že delali, da niso začetniki, da imajo opravljeno pripravništvo. Evropska unija razdeluje celo vrsto ukrepov v to smer. Drugi poudarek pa je na iskanju rešitev zato, da se ustvarjajo čim bolj ugodni pogoji za delovanje malih in srednjih podjetij. Na obeh točkah mora tudi Slovenija v prihodnosti narediti večje korake. In če bo to evropska agenda, toliko bolje.

Ob tem moram reči, da je dogovor pravzaprav vseh predsednikov parlamentarnih strank na sestanku, ki ga je sklical gospod Borut Pahor, o tem, da se tudi v slovenski ustavi postavijo nekatera sidra, ki bodo preprečevala, da družba zaide v strukturna neravnovesja, eden od velikih obetov tega, da v Sloveniji počasi prihajamo do spoznanja o tem, kaj je pač potrebno narediti. Ne samo do spoznanja, ampak tudi do notranjega poenotenja neke ocene stanja in tistih nujnih ukrepov.

Da se zavedamo, da dolgoročno, pa sedaj niti ne več srednjeročno ali kratkoročno ne bomo mogli porabljati več, kot ustvarimo. In strinjam se s tistimi, ki pravijo ali pravite, da rešitev ni v varčevanju. Mi varčevanje potrebujemo na začetku, da stvari spravimo v prave okvire, da stabiliziramo javne finance. In to ne pomeni razpad sistema. Slovenija je normalno funkcionirala, ko je bila naša javna poraba manj kot osem milijard. Noben sistem ni razpadel takrat. Nekatere stvari so celo bolje funkcionirale kot danes. Torej, ni vse v denarju. Treba se je zavedati, kje so te naše omejitve. In če zapišemo neka sidra, ni nujno, da točno takšna, o kakršnih smo govorili v Podrožniku. Vlada je tako ali tako že dajala neke dodatne predloge, ampak ta sidra je pač treba zapisati. In če je to v slovenski ustavi, je to potem tudi signal vsem, da preko tega pač ne gre. Če to zapišemo samo v zakon je premalo, ker zakon se lahko hitro spremeni. Poleg tega je takšna ustavna sprememba v tem trenutku za Slovenijo daleč najmočnejši signal, ki ga lahko pošljemo v Evropo in v svet, da mislimo resno, da bo Slovenija stabilizirala lastne javne finance. In ta signal bo bolj kot samo imenovanje vlade ali konec politične nestabilnosti prispeval k temu, da se bo tudi dostop do sredstev, ne samo za državo, gre tudi za naše banke na evropskih trgih oziroma pri evropskih finančnih institucijah, ponovno odprl oziroma da bo cena denarja za nas ponovno sprejemljiva. Predlagam, da ne glede na to, kako bodo druge stvari tekle, ta pogajanja čim prej zaključimo in to spremembo naredimo.

Potrebna je racionalizacija delovanja države - čas za ukrepanje je takoj

Ob koncu mi dovolite še nekaj dodatkov, lahko bi rekel tudi prošenj. Kot veste je koalicija petih strank uskladila koalicijsko pogodbo. V tej koalicijski pogodbi je, kot pač enega od temeljnih ukrepov, korakov, ki jih moramo narediti zato, da se bomo racionalizirali pri funkcioniranju, da bomo pocenili funkcioniranje države predvidela tudi zmanjševanje števila ministrstev. Te racionalizacije ni možno doseči brez tega, da ne začneš na vrhu. Opraviti samo to, se pravi samo združiti nekatere resorje, ministrstva je seveda premalo. Strinjam se s tistimi, ki pravite, če boste samo to naredili, se najbrž niti ni izplačalo. To absolutno drži. Vendar pa je dejstvo, če ne začneš na vrhu, tudi navzdol ni možno narediti te racionalizacije, zato je ta nujno potrebna.

Kljub temu nekatera opozorila, ki so prišla, še posebej mislim na to peticijo, iz kulturnih krogov, seveda jemljemo resno. Ob tem sporočamo, da je namen te vlade, kot sem dejal že prej, s tem, ko bomo zmanjšali sredstva za birokracijo, ker je le možno povečati sredstva za ustvarjanje in za dejavnost, in da to nima nobene zveze s tem, kako je kakšno ministrstvo razporejeno. Nobenega ministrstva ne ukinjamo, res pa je, da nekatere resorje združujemo, ker bomo iskali sinergijske učinke, ker jih je treba iskati. Zaradi nastajanja novih institucij, preko 50 državnih in paradržavnih institucij je nastalo v zadnjih sedmih, osmih letih, se je število zaposlenih v javnem sektorju, ne samo zaradi tega, ampak pretežno zaradi tega, povečalo za 10 tisoč! In tega pač ni mogoče financirati, razen če vsi pristanejo na to, da se gre na neko uravnilovko, da se plače znižajo za tretjino in da potem trpi kvaliteta storitev; mislim, da si tega nihče ne želi.

Torej, mi se bomo potrudili, da z dejanji zavrnemo te bojazni in ta opozorila, ki jih spoštujemo in ki sedaj izhajajo iz nekega tradicionalnega pogleda Slovencev na kulturo, ki ga je treba dodatno spoštovati. Apeliram pa na vse, da - glede na to, da je Zakon o vladi sprejet, tudi glede na to, da tik pred zdajci tega ni bilo mogoče spreminjati, ker struktura izhaja iz koalicijske pogodbe, ki je za koalicijo pač zakon in če jo spreminja, mora sklicati predstavniške organe po strankah. In apeli, ki so bili tik pred glasovanjem, češ, to naredite, enostavno  niso mogli biti uslišani. Bo pa koalicija proučila to strukturo, ki smo jo predlagali v Zakonu o vladi, pri tem upoštevala strokovne pomisleke in kriterije, ki so se pojavili - ponavljam, strokovne, ne političnih, ker do političnih razlik imamo vsi pravico in tu nikoli ne bo prišlo do skupnega imenovalca -, in po potrebi te odločitve popravljali oziroma spreminjali.

Kljub temu pa je osnovna struktura, kot smo jo predlagali, približno takšna, kot so jo predlagale tudi vse druge stranke v volilni kampanji. Spominjam se teh soočenj, prav vsi so licitirali, koliko bodo zmanjšali število ministrstev. In treba je pustiti vladi, ki nastaja, če bo dobila zaupanje, da se organizira tako, kot misli, da je prav. Vsaka koalicija doslej je spreminjala Zakon o vladi, vsaka koalicija je šla tu v reorganizacijo, nobena doslej ni šla v takšno krčenje, kot smo šli mi, je pa to potrebno. In nobena opozicija, kljub temu, da se velikokrat ni strinjala, tudi mi smo bili velikokrat v tej vlogi, potem nastajajoči vladi ni nagajala s proceduralnimi postopki, s katerimi bi se zavlekla uveljavitev takšnega zakona.

V slovenskem parlamentu sem od leta 1990, ko sem bil prvič izvoljen, bil sem vedno zraven, nikoli ni bilo takšnih poskusov, kljub temu, da se nismo strinjali. Absolutno je legitimna kakršnakoli razprava, seveda je legitimna tudi uporaba instrumentov, s katerimi se uveljavitev tega zakona zavleče, se pravi veta, ustavne presoje in tako dalje, kljub temu pa je treba vedeti, kakšne so posledice. Vsak dan, ko vlade ne imenujemo, lahko računamo približno z 10 milijoni evrov dodatnih stroškov, in to je treba vedeti. Tudi če kdo misli, da bo delo vlade brez teh zapletov lahko, naj ga že v začetku potolažim, da tega ne bo. Kot ste videli, tudi pri podpisu koalicijske pogodbe ni bilo nobene evforije in nobenih šampanjcev nismo odpirali.

Slika, ki je bila prej predstavljena in je povzetek ocene vladne urada, ki ga pač vodi še dosedanja vlada je takšna, da lahko uspemo s temi, vsaj ključnimi ukrepi samo, če bomo sodelovali in to je tudi moj apel. Kot smo zapisali tudi v koalicijsko pogodbo bo ta koalicija ponudila in to že v kratkem boste dobili osnutek, tako politično razvojno partnerstvo vsem strankam v opoziciji, kot tudi predlog novega socialnega in medgeneracijskega sporazuma vsem socialnim partnerjem. Tudi tukaj že delamo na osnutkih. Naš namen je, da poskušamo najprej poenotiti poglede na to, kakšno je stanje, kjer smo in na tiste ključne ukrepe, ki jih treba sprejeti, ne glede na to, katera vlada bi bila. Želimo, da tudi socialni partnerji vidijo celoten gozd, ne samo posamična drevesa, da se natančno vidi, kakšna bo cena, če en ukrep sprejmemo danes in kakšna bo cena, če ga bomo morali sprejemati čez tri leta. Vsi ti podatki bodo na voljo z argumentirano razpravo in prej, preden so bo vlada lotila sistemskih sprememb, bo poskušala doseči ta sporazum. Imamo obdobja iz zadnjih let, ko smo bili pri tem uspešni in ni razlogov, da teh pozitivnih praks ne bi ponavljali.

Vlada pod vodstvom Janeza Janše bo ponudila roko sodelovanje vsem in bo delala za skupno dobro

Tudi vnaprej obljubljam, da vlada, če bo nastala, ne bo tekmovala v obtoževanju prejšnje vlade. To nima nobenega smisla. Vemo, da ima opozicija vedno, tukaj bom rekel, bolj proste roke in s tem nimam nobenih težav. Je pa, kot sem dejal na začetku, stanje kljub temu, da ni izredno, resno. In samo od tega, koliko bomo učinkoviti in tudi, koliko bomo sposobni sodelovati, je odvisno ali se bo to stanje stabiliziralo in se ponovno normaliziralo, ali pa bo postalo izredno. V tem smislu, kot je na Irskem, Portugalskem ali v Grčiji. Takrat boste dobili na poslanske klopi pakete, kot so jih dobili grški poslanci, kjer so bile enostavno napisane zahteve mednarodnega denarnega sklada Evropske centralne banke in Evropske komisije, koliko je lahko najvišja pokojnina, koliko je lahko zaposlenih v kakšnem delu javnega sektorja in dokler to niso sprejeli, država ni dobila svežega denarja in je bila pred bankrotom.

Sloveniji ni treba, da pride v to situacijo. Nismo še tam. Vendar pa časa ni veliko in čas za ukrepanje je takoj. To je teh nekaj mesecev, ki jih imamo zato, da vsi skupaj pogledamo veliko sliko in se potem odločimo za posamične ukrepe bo izjemno dragocenih. Kot že rečeno, najprej se bo treba poenotiti o tem, kje smo in potem tudi o tistih ukrepih, ki so neizogibni in za katere je bolje, da jih sprejmemo sami, kot da nam jih nekdo drug diktira. Ker dokler jih sprejmemo sami, se lahko sami odločamo za poti, po katerih bomo prišli do teh ciljev. V obratnem primeru pa bo drugače. Obljubljam, da bo vlada, če boste danes dali meni podporo in zaupanje in v naslednji fazi imenovanje oziroma postopka, tudi ministrski ekipi, ki jo bo predlagala koalicija, ponudila roko sodelovanje vsem in tudi delala za skupno dobro. Hvala lepa.